Slovenian English
  

Alojz in Marija Jaklič sta prostore za gostilno kupila po letu 1900, ko sta prodala kmetijo v Karlovicah pri Velikih Laščah in se preselila v Šentrupert. Gostilna je začela obratovati leta 1904. Sama gostilniška dejavnost družini ni prinašala dovolj zaslužka, zato je Alojz začel še s klanjem živine. Ker še niso imeli elektrike, je na severni, senčni parceli pod »farovžem« postavil ledenico, v kateri so shranjevali meso. Led, ki se je v ledenici ohranil celo poletje, so lomili v zimskem času v potokih in ga z vozom pripeljali do ledenice. To delo je bilo izredno težko in nevarno. Ob delu v mesnici in gostilni je družina pridno obdelovala še kmetijo.

Alojz je leta 1933 umrl, delo pa so uspešno nadaljevali žena in otroci. Sin Alojz, ki se je izučil za mesarsko in gostinsko delo in se je leta 1935 poročil z Rozalijo, je nadaljeval družinsko tradicijo. Bil je gostilničar in mesar. V času med vojnama je veljala prepoved klanja živine na domu, zato je kot mesar imel veliko dela. Živino je odkupoval v domačem kraju pa vse do Karlovca. Pri delu mu je pomagalo več vajencev, ki so se pri njem želeli izučiti za mesarja. Ker je bila šentrupertska fara zelo velika, so gostilno obiskovali predvsem domačini, ki so prihajali zaradi dobre domače hrane in pijače. Točili so domače žganje, ki so ga iz sadja kuhali hlapci. Premožnejši gostje so pili pivo in vino, revnejši pa zlasti jabolčnik, pa še tega pogosto niso mogli sproti plačati, ampak so ga kot so takrat rekli, jemali na račun. Plačali so namreč kasneje, praviloma ob koncu meseca. Jakličevi so prirejali tudi zabave, predvsem za pusta in novo leto. Med drugo svetovno vojno je bila gostilna bombardirana, zato so jo morali po vojni adaptirati. V novih prostorih so napravili tujske sobe, v katerih so pogosto prebivali učitelji, ki so v Šentrupertu dobili delo. Mesarijo so imeli do leta 1950, nato so jo morali oddati v najem kmetijski zadrugi, dokler ta ni pridobila svojih prostorov. Po vojni je v kraju delovalo kar nekaj gostiln, po letu 1964 pa je ostala le še gostilna Jaklič. Ker so imeli veliko gostov, so morali zaposlovati dodatno delovno silo.

Leta 1968 se je sin Peter poročil s Hedviko, izučeno natakarico, ki je bila dobrodošla pomoč, kasneje pa so Petrovi starši obrt prepustili njej. Tudi Jakličevi so se zavedali, da je ponudbo potrebno dopolnjevati, zato so gostinske prostore razširili in obnovili, da so lahko gostili večje družbe. Pripravili so jedačo in pijačo za številne poroke, pogrebščine, zabave in prireditve. Skupine, še zlasti izletniki, so redni obiskovalci Jakličeve zidanice v Kovačevem hribu, kjer imajo svoj vinograd.